Ponarejanje listin

Obdolženki z visoko izobrazbo je poznano, da lahko spričevalo izda le šola, v kateri je opravljen predpisan program in zaključeno šolanje, zato je vedela, da je moževo spričevalo ponarejeno.

(okrajno sodišče) Zoper obdolženko se je vodil kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin skladno s čl. 256/III Kazenskega zakonika (KZ), ker naj bi delavki upravnega organa zaradi vpisa pridobljene izobrazbe v delovno knjižico predložila spričevalo o zaključnem izpitu, iz katerega je izhajalo, da je njen mož uspešno zaključil šolanje in pridobil naziv »ekonomsko komercialni tehnik«. Obdolženka naj bi vedela, da je spričevalo ponarejeno, saj njen mož te šole ni nikoli obiskoval, uslužbenka upravnega organa pa je na podlagi take listine izvršila vpis izobrazbe v delovno knjižico.

Obdolženka je zatrjevala, da ni vedela, da je spričevalo o zaključnem izpitu njenega moža ponarejeno. Teden dni prej jo je mož seznanil, da bo imel zaključne izpite, nato pa ji je izročil spričevalo in rekel, da je šolo končal ter jo prosil naj gre na upravno enoto ter poskrbi za vpis v delovno knjižico. Pri upravnem organu je izpolnila  ustrezno vlogo in se nanjo podpisala in šele potem, ko jo je uslužbenka opozorila, da se ji zdi spričevalo sumljivo in da bo preverila njegovo verodostojnost, je obdolženka postala bolj pazljiva, nikakor pa si ni mogla misliti, da bi bilo spričevalo ponarejeno. Šele naknadno ji je mož povedal, da je ponarejeno spričevalo kupil, delavka upravnega organa pa je ni opozorila, da odgovarja za pristnost prinešene listine.

Sodišče je zavzelo stališče, da je obdolženka, ko je na upravni enoti vztrajala z zahtevo, da delavka vpiše izobrazbo na podlagi spričevala, ki ji ga je predložila, prav dobro vedela, da to spričevalo ni pristno. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je obdolženka spremljala moževo šolanje, ga pri tem vzpodbujala ter poučevala in čeprav v kritičnem času ni bila več tako na tekočem z njegovim šolanjem, je vedela, da obiskuje šolo v drugem kraju od tistega, ki je bil naveden na spričevalu. Čeprav je delavka na upravni enoti obdolženko opozorila na to, da bo preverila pristnost predložene listine in čeprav je obdolženka takrat prav gotovo postala pozorna, da kraj šolanja, naveden na spričevalu, ni pravi, je vztrajala pri tem, da se na podlagi tega spričevala vpiše sprememba moževe izobrazbe. Zato se je zavedala, da spričevalo nikakor ne more biti pristno in je ravnala z direktnim naklepom, saj je bila obdolženka takrat visoko izobražena in je prav dobro vedela, da spričevalo lahko izda le izobraževalna ustanova, v kateri je posameznik opravil predpisan program in zaključil svoje šolanje. Tega se je zavedala najpozneje tedaj, ko jo je uslužbenka opozorila, da bo preverjala njegovo pristnost in si ga je zato natančneje ogledala in je videla, da je izdano v kraju, kjer mož ni nikoli obiskoval nobene šole, prav tako pa ji je bilo znano, da je izdajatelj spričevala napačen. Kaznivo dejanje ponarejanja listin stori kdor napravi krivo javno listino, takšno listino predrugači ali kdor tako krivo ali predrugačeno listino spravi v obrok ali hrani z namenom uporabe ali jo uporabi kot pravo. V konkretnem primeru je obdolženka predložila upravnemu organu spričevalo, ki ima vsekakor značaj javne listine, saj dokazuje dejstvo o opravljenem in zaključenem programu šolanja. Sodišče je tudi ocenilo, da je malo verjetno, da bi obdolženka ne vedela za sorazmerno velik finančni izdatek, namenjen nakupu ponarejenega spričevala, zato tudi ni mogoče sprejeti zaključka, da je obdolženka ravnala malomarno in jo je zato spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja.