Namen nadaljnje prodaje mamila

Za obsodbo ni potrebno, da se namen nadaljnje prodaje v posameznem primeru dokazuje z ugotavljanjem kdaj, kje, kako in s kom naj bi se bodoča prodaja vršila.

(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker naj bi neupravičeno prenašal mamilo, glede na količino in obtoženčevo slabo premoženjsko stanje pa naj bi bilo nesporno, da je namenjeno nadaljnji prodaji. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je težko verjetno, da bi si obtoženec lahko privoščil hkratni nakup desetih gramov heroina, ker je nezaposlen in hud odvisnik.

Obtoženec je v pritožbi navajal, da sodišče ni opredelilo kdaj, kje, kako in s kom naj bi se vršila bodoča prodaja oziroma kam so bila mamila namenjena. Prevzem mamila od ene osebe in izročitev drugi, prenos večje količine mamila na daljši razdalji ali druge okoliščine bi morda lahko nakazovale, da je bilo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji, česar pa dokazni postopek ni ponudil. V postopku ni bilo ugotovljeno, kaj šele dokazano, da naj bi bilo mamilo nabavljeno izključno zato, ker je vedel, da bo mamilo le prenašal in nato izročil nekomu tretjemu, torej da bi deloval kot nek vezni člen v prodaji. Šlo je za enkraten nakup mamila s strani hudega odvisnika in sicer za lastne potrebe. Zakonski znak nadaljnje prodaje bi moral biti določneje opredeljen, nedokazano pa je tudi ostalo, da bi se obtoženec s komerkoli dogovarjal za predajo mamila ali da bi izročil kakršenkoli denar. Če se izhaja iz finančne situacije obtoženca se lahko zgodi, da je že najmanjša količina lahko namenjena nadaljnji prodaji, saj je ravno dajanje mamila na zaupanje in zadolževanje odvisnikov običajno za tovrstna razmerja.

Mnenje pritožnika, da bi se namen nadaljnje prodaje v vsakem posameznem primeru moral dokazovati z ugotavljanjem kdaj, kje, kako in s kom naj bi se bodoča prodaja vršila oziroma točno kam so bila mamila namenjena ni sprejemljivo. Ugotavljanje namreč ali je obtoženec prenašal mamilo zaradi prodaje ali za svoje potrebe, je odvisna od ocene vseh okoliščin primera, med njimi tudi količine, vrste mamila, obtoženčeve odvisnosti od mamil, njegovih premoženjskih razmer in podobno. Po določilu 1. odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče pri presojanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo medsebojno soodvisnost več okoliščin in sicer precejšnjo intenziteto obtoženčeve odvisnosti od mamil, količino mamila, višino obtoženčevih prihodkov v kritičnem obdobju. Glede na to, da je obtoženec že bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, da je količina mamila presegala nekaj tedensko potrebo obtoženca in da je v obdobju pred nabavo mamila zaslužil le za nekaj gramov, je sodišče pravilno ocenilo, da je obtoženec mamilo očitno prenašal za nekoga drugega, dobavitelju plačal pa le manjši znesek celotne kupnine. Jasno namreč je, da dobavitelj hudemu odvisniku brez sredstev ne bi prodajal takšne količine mamila na zaupanje, ampak bi zahteval celotno plačilo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. (ic)