Posebni pogoj pri izreku pogojne obsodbe

Ker je bila s kaznivim dejanjem povzročena škoda že ugotovljena s civilno sodbo, ima sodišče dodatno podlago za vezanost pogojne obsodbe na izpolnitev posebnega pogoja.

(okrožno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena Kazenskega zakonika (KZ). Na podlagi določbe 50. člena KZ je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, zavrnilo pa predlog državnega tožilca po izreku posebnega pogoja, s katerim bi mu bilo naloženo, da mora v roku dveh let vrniti banki premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec že dalj časa brezposeln, nima premoženja večje vrednosti, zato v roku dveh let vsekakor ne bi mogel povrniti vse premoženjske koristi in bi izrek takšnega pogoja dejansko pomenil izrek nepogojne obsodbe na zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi predloga tožilca upoštevalo tudi dejstvo, da oškodovana banka ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, saj že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom zoper obtoženca, s pomočjo katerega bo v izvršilnem postopku, ki je že v teku, prišla do poplačila svoje terjatve.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil državni tožilec ter pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu določi tudi posebni pogoj, da v roku dveh let vrne oškodovani banki premoženjsko korist. Državni tožilec je v pritožbi navedel, da je obtoženec doslej banki vrnil le neznatni del dolga ter da je bila izvršba doslej neuspešna in je očitno, da bo obtoženec le pod grožnjo preklica pogojne obsodbe in izreka zaporne kazni izpolnil svojo obveznost in povrnil protipravno pridobljeno premoženjsko korist.

V 3. odstavku 50. člena KZ je določeno, da v pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe. Posebni pogoj povrnitve škode lahko sodišče v okviru pogojne obsodbe določi, kadar obtoženčevo obveznost, ki je nastala s kaznivim dejanjem, ugotovi v okviru akrezijskega postopka ali ko je le ta ugotovljena v civilnem sodnem postopku, ter pod nadaljnjim pogojem, da v času izrekanja sodbe obtoženec te svoje obveznosti še ni izpolnil. Ravno zato, ker je nesporno, da oškodovanec v razmerju do obtoženca že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za povračilo pridobljene koristi, je imelo sodišče prve stopnje vso pravno podlago zato, da možnost preklica pogojne obsodbe veže tudi na neizpolnitev vrnitve premoženjske koristi, še posebej zaradi tega, ker je očitno, da je obtožencu prav malo mar, ali bo denar banki vrnil ali ne, pri čemer državni tožilec povsem pravilno opozarja, da je obtoženec v času od storitve kaznivega dejanja vrnil banki le neznaten del dolga. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določb 391. in 1. odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu izreklo tudi posebni pogoj, da mora v roku dveh let vrniti oškodovancu premoženjsko korist. (ic)