Kaznivo dejanje goljufije

Ker je obdolženka obljubljala vrtoglave obresti, posojilnim pogodbam prilagala izračune obresti in terjatve pripoznavala z notarsko overjenimi listinami, je goljufivi namen dokazan.

(okrožno sodišče) Zoper obdolženko se je vodil kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika (KZ), ker naj bi z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto določene osebe ter jih s tem zapeljala, da so ji v škodo svojega premoženja izročili denar, pri čemer je z dejanjem povzročila veliko premoženjsko škodo. Obdolženka se je predstavljala kot direktorica podjetja in strankam ponujala ugoden plasma finančnih sredstev, pri tem pa naj bi lažnivo navajala, da jim bo v primeru sklenitve posojilne pogodbe izplačala 20 % mesečne obresti.

Obdolženka je v postopku zatrjevala, da je njeno podjetje rabilo denar za dokapitalizacijo, zato da bi sploh lahko normalno poslovalo, zaradi slabih tržnih razmer in posledično poslovnih rezultatov je družba propadla, dolgov pa ni mogla več vrniti. Obdolženka je zatrjevala, da kot direktorica podjetja vsekakor ni imela goljufivega namena, saj naj bi bile visoke obresti rezultat izsiljevanja oškodovancev, sicer posojenega denarja, ki ga je nujno potrebovala, sploh ne bi dobila in je zato pristala tudi na tako visoke obresti, ki naj bi bile dejansko določene s strani posojilodajalcev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je obdolženka zavezala plačati 20 % mesečne obresti na podlagi pisno sklenjenih posojilnih pogodb, navedeno pa je tudi bilo, da lahko posojilodajalci posojeni denar s predhodnim obvestilom dobijo nazaj prej kot v roku enega meseca. Ker je obdolženka posojeni denar nekajkrat tudi vrnila, si pa nato sposodila še višje zneske, je očitno pridobivala zaupanje oškodovancev, hkrati pa obljubljala še višje obresti tistemu, ki bi priskrbel še kakšnega posojilodajalca. Za kaznivo dejanje goljufije je bistvenega pomena goljufivi namen, ki je v ravnanju obdolženke nedvomno izkazan. Obdolženka je posle sklepala v navidezni tajnosti in vsaki stranki govorila, naj o tem z nikomer ne govori, oškodovance je zavajala tudi tako, da je k posojilnim pogodbam prilagala izračune dogovorjenih obresti in tako ustvarjala vtis vrtoglavih zaslužkov, kasneje pa je svoje dolgove do oškodovanec potrjevala celo z notarsko overjenimi izjavami in si tako zagotovila zaupanje pri najetju novih posojil. Oškodovancem je pri sklenitvi posojilnih pogodb z zelo visokimi obrestmi in vsemi modalitetami poslov prav gotovo mogoče očitati lakomnost, vendar je potrebno poudariti, da je bil namen obdolženke ta, da to izkoristi, saj je sama priznala, da denarja ni imela, zato tudi ne namena posojila vrniti, njeno podjetje pa ni ustvarjalo nikakršnega prometa. Sodišče je obdolženko spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja.