Odlog izvršbe

Škoda, ki bi jo dolžnik utrpel zaradi prisilne izpolnitve terjatve, ne more predstavljati nenadomestljive škode in posledično razloga za odlog izvršbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za odlog izvršbe, ker naj ne bi bil podan nobeden izmed razlogov, določenih v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Dolžnik je v pritožbi navajal, da bo podal ustavno pritožbo ter sprožil postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ter o tem tudi predložil ustrezne dokaze. Dolžnik je tudi zatrjeval, da bi mu z nadaljevanjem izvršbe s prodajo nepremičnine lahko nastala nenadomestljiva škoda, saj gre za stanovanje, v katerem dolžnik živi skupaj s svojo družino. Če bo stanovanje prodano, dolžnik pa bo z izrednim pravnim sredstvom uspel, povzročene škode ne bo več mogoče povrniti.

Na podlagi določbe 71. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če so kumulativno podana dva pogoja. To sta splošni pogoj, da obstaja verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, ki je večja od škode, ki zaradi odloga lahko nastane upniku in eden od posebnih pogojev, ki so našteti v 1. do 9. točki 1.odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče pa sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece. Zgolj dejstvo, da dolžnik namerava zoper izvršilni naslov vložiti izredno pravno sredstvo, ne vpliva na tek izvršilnega postopka. Da bi dolžnik izkazal, da je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 71. člena ZIZ, bi moral predlogu predložiti dokazila, da je izredno pravno sredstvo že vložil, tega pa ni storil. Dolžnik pa tudi ni izkazal za verjetno, da bo z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Kot že rečeno je dolžnik v predlogu za odlog trdil, da mu bo z nadaljevanjem izvršbe nastala nenadomestljiva škoda, glede na to, da je predmet izvršbe stanovanje, v katerem živi z družino, vendar te škode ni izkazal. Sama realizacija izvršbe namreč za dolžnika ne more predstavljati nenadomestljive škode. Slednja namreč ne predstavlja škodo, ki bi jo dolžnik utrpel zaradi prisilne izpolnitve terjatve. Vsaka prisilna izpolnitev tako ali drugače predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in torej določeno škodo zanj. Ker tako dolžnik ni izkazal zahtevanih zakonskih predpostavk za odlog izvršbe, je sodišče prve stopnje povsem pravilno predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo. (ic)